engleski

Patron Saints and Respective Cult Areas in Service of Political Proopaganda and the Affirmation of Communal Identity: Case of the Dalatian town of Zadar in Mediaeval and Early Modern Period

Zaradi svojega strateškega položaja se je srednjeveška zadrska komuna razvila v eno najmočnejših dalmatinskih mest tako v političnem kot v ekonomskem smislu. Od poznega 10. stoletja do Zadrskega miru leta 1358 so Benetke videle Zadar kot eno izmed najpomembnejših točk na jadranski pomorski poti in so si zato ves čas prizadevale, da bi ga nadzorovale. V tem obdobju so Zadru izmenično vladali hrvaško-ogrski kralji in Benetke. Dolga obdobja beneške vladavine so se izražala v različnih oblikah zatiranja zadrske komunalne identitete. Slednja se je v času hrvaško-ogrskih vladarjev lahko bolj svobodno izražala. Poleg številnih uporov proti beneški oblasti v 13. in 14. stoletju se to nasprotje kaže v manipulaciji s priljubljenimi relikvijami in njihovimi arhitekturnimi in urbanimi okolji. Srednjeveško mesto Zadar je imelo kar štiri mestne zaščitnike: sv. Anastazijo, sv. Krizogona Oglejskega, sv. Zoila in sv. Simeona. Oglejsko poreklo sv. Krizogona kaže na zgodnjesrednjeveški nastanek mesta in na tesno povezavo zaščitnika z identiteto komune. Transformacija iz rimskega municipija v uspešno jadransko srednjeveško skupnost se je odvila še pred začetkom 9. stoletja, ko je škof Donat od bizantinskega cesarja kot znak hvaležnosti za politično podporo pri sklenitvi Aachenskega miru v dar dobil relikvije sv. Anastazije. S tem je sv. Anastazija prevzela funkcijo glavne mestne zaščitnice vse do obleganja Zadra leta 1202, ko se sta se nadškofija in njena zavetnica začeli striktno povezovati z osebo nadškofa, ki je bil običajno beneški plemič. V drugi polovici 13. stoletja so Zadrčani kupili mumijo, za katero se je verjelo, da gre za telo sv. Simeona. Zdi se, da je zadrska komuna s tem želela poudariti svojo neodvisnost, kar si je v obdobju ogrske vladavine lahko privoščila, in s pridobitvijo relikvij tekmovati z Benetkami, ki so se prav tako hvalile, da posedujejo relikvije istega svetnika. V članku so predstavljena arhitekturna in umetnostna naročila, povezana z relikvijami sv. Simeona, ki so svoj vrh dosegla z svetnikovim relikviarijem, ki ga je leta 1377 naročila Elizabeta Anžujska. Mestna komuna si je potem prizadevala postaviti kapelo, v kateri bi relikvije lahko ustrezno prezentirali. Okoliščine so se radikalno spremenile leta 1409, ko sta Zadar in Dalmacija spet prišla v beneške roke. Takrat so nadškofje začeli z velikimi prenovitvenimi deli v prezbiteriju stolnice in z obnovo fasade cerkve Marije Velike, v kateri so bile razstavljene relikvije sv. Simeona. Ko je bila cerkev v sedemdesetih letih 16. stoletja porušena, da so na njenem mestu lahko uredili beneške mestne utrdbe, je zadrska komuna takoj začela zbirati sredstva za gradnjo novega svetišča. Vendar pa jim je do okrog 1600 uspelo zgraditi le palladijevsko fasado. Leta 1632 so bile relikvije sv. Simeona prenesene v vzhodni del mesta, v zgodnjekrščansko cerkev sv. Štefana, ki se nahaja ob glavnem vhodu v mesto nasproti kompleksa srednjeveške rektorjeve palače, ki jo je v tem času zasedala beneška administracija, ob njej pa je bila leta 1607 postavljena še palača beneškega providurja. Verjetno je bil Michele Sanmichelli tisti, ki si je zamislil izoliran upravni center in ki je glavni mestni vhod z decumanusa pred rektorjevo palačo premaknil na naslednji zahodni decumanus. Na ta način se je oblikoval nov ceremonialni trg kot osrednja točka beneške oblasti ne samo nad mestom pač pa nad celotno Dalmacijo. S tem dejanjem so bile relikvije sv. Simeona, ki so nekoč predstavljale simbol ponosa in identitete zadrske komune ter so bile pravi emblem protibeneškega političnega stališča, v srebrnem pozlačenem relikviariju, ki so ga naročili Anžujci, prenesene v osrednje področje beneške

patron saints, political propaganda, Zadar, Venice, Dalmatia, Adriatic

nije evidentirano