slovenski

Uresničevanje leksikalnih naglasov v različnih glavah v hrvaščini

Intonacijo v hrvaščini, posebej še položaja v glavi, so do sedaj opisovali Nakić (1981), Škarić (1991) ter Ivas (1996), besedne naglase pa Gvozdanović (1980), Lehiste in Ivić (1986), Škarić (1991), Pletikos (2003) in drugi. Samo Smiljanić (2004) opisuje besedni naglas v široki in ozki glavi, ne opisuje pa vpliva šestih tipov glav na intonacijsko obliko besede. Pričujoča študija obravnava vprašanje, kako v hrvaškem jeziku uresničevanje treh različnih glav (padajoče, naraščajoče in ravne) vpliva na uresničevanje štirih besednih naglasov (dolgo padajočega (dp), dolgo rastočega (dn), kratko padajočega (kp) in kratko rastočega (kn)) s perceptivnega in akustičnega vidika. Za raziskovanje percepcije smo izbrali poslušalce (N = 13) zmožne dobrega prepoznavanja naglasov (z natančnostjo >96%). Besede s štirimi različnimi besednimi naglasi (mîna, mȁ ma, víno, vò ; da) so bile posnete v stavkih s padajočo, rastočo in ravno glavo na koncu intonacijske enote, potem pa ločene od intonacijske enote ter predložene poslušalcem kot samostojne besede. Poslušalci so ovrednotili naglase na lestvici od 1 do 5 glede na stopnjo tipičnosti, razločnosti in prepoznavnosti. Rezultati pokažejo, da so naglasi, uresničeni v padajoči glavi, ovrednoteni kot najbolj tipični (x = 4, 2), v ravni kot manj tipični (x = 3, 1), v naraščajoči pa kot najmanj tipični (x = 2, 7). Gibanja tona v glavah pokažejo, da imajo v padajočih glavah vsi štirje naglasi padajočo krivuljo F0, ki je pa pri padajočih naglasih večega razpona kot pri naraščajočih (dp = 64 Hz, kp = 68 Hz, dn = 44 Hz, kn = 28 Hz). V naraščajočih glavah imajo vsi besedni naglasi naraščajočo krivuljo (povprečnega razpona 95 Hz), medtem ko je v ravnih glavah v vseh naglasih prvi zlog naraščajoč (povprečno 71 Hz), drugi pa raven. Rezultati kažejo, da intonacija glave skoraj popolnoma preusmerja gibanje tona štirih značilnih besednih naglasov.

nagals; intonacija; hrvaščina

nije evidentirano