slovenski

O bivstvu lepote pri Schellingu

Schelling sicer izhaja iz tradicionalno zastavljenega problema lepega, vezanega na sijanje in prikazovanje, a ga že od začetka motri znotraj skrajno vzgibanega polja spekulativne identitetne filozofije kot enotnost absolutnega, neskončnega in končnega, posebnega, ki se vzpostavi šele prek njunega nujnega spora, pri čemer končno nujno zadobi osrednjo vlogo. Zato Schelling za najvišjo upodabljajočo umetnost proglasi kiparstvo, ki realno uteleša absolut in mu hierarhično podreja glasbo in slikarstvo, predstopnji udejanjanja najvišjega življenja, prebivajočega v bogu, ki ga kiparstvo kaže kot najvišjo lepoto v navidezni smrti.

Schelling; ljepota; kiparstvo; konačno; beskonačno

nije evidentirano