slovenski

Od temnice življenja do svobode pisanja - o avtobiografskem v romanu Resničnost Lojzeta Kovačiča

V kontekstu sodobnih premišljevanj o spremembah, ki so zajele tradicionalno definicijo in metodologijo historiografije in posledično tudi njihovih raznovrstnih manifestacij na področju zgodovinskega romana, je avtobiografski žanr mogoče obravnavati kot posebno podžanrsko različico sodobnih novozgodovinskih romanov. Avtobiografski romani kot svojevrstne », mikrozgodovine« ; ; in »egodokumenti« v svojem ukvarjanju s konstrukcijo individualne identitete, pri tvorbi katere sodeluje radikalizirana subjektivizacija preteklih dogajanj, izrazito problematizirajo odnos fikcije in stvarnosti, in to primarno v procesu modeliranja referenčnega odnosa do zunajbesedilne resničnosti. V skladu s tem se pri interpretaciji avtobiografskih romanov izpostavlja kar nekaj idejnih žarišč: vprašanje soodnosnosti med empiričnim avtorjem in » ; ; modelom avtorja« ; ; , problematiziranje vzpostavitve besedila kot prostora srečanja spomina in pripovedovanja ter vprašanje vloge zgodbe pri oblikovanju podobe o samem sebi v zapleteni dinamiki spomina in pozabe. Vzpostavljanje lastne identitete skozi dejanje pripovedovanja, pisanja o sebi, razkriva mehanizme vpisovanja subjekta v konstrukcijo preteklosti in s tem implicira prevpraševanje načina njenega nastajanja, kriterije pisanja, pogoje percipiranja in možnosti spoznanja. V tem smislu bom obravnavala Kovačičevo formo avtobiografskega romana s posebnim poudarkom na romanu Resničnost.

avtobiografski roman, pripovedovanje/spomin, pripovedovanje/identiteta, L. Kovačič

nije evidentirano