slovenski

Ekološka eksistenca – med vzgojnim idealizmom in ekonomskim pragmatizmom

Socialna odgovornost, trajnostni razvoj in ekološka osveščenost so pogosti termini v vsakodnevnem in tudi pedagoškem razpravljanju v družbi. Ponotranjenje teh vrednot in njihova manifestacija v obliki primernega vedenja je že skoraj pol stoletja izpostavljena kot neizogibna intenca evropske vzgoje in izobraževanja. Istočasno so iz referenčnega okvira ključnih kompetenc za vseživljenjsko izobraževanje, Dokumenta, na katerem temelje nacionalni kurikulumi večine evropskih držav, izrecno poudarjene ekološke kompetence izpuščene. Po drugi strani pa tudi kljub obstoječim represivnim zakonskim uredbam na globalni tržno-gospodarski sceni še vedno prevladuje egocentrični model etično-ekološke (ne)odgovornosti. Ta prispevek proučuje razkorak med uradno objavljenimi družbeno-pedagoškimi namerami ekološke vzgoje in izobraževanja v pridobivanju ekoloških kompetenc in pedagoško prakso, pogojeno s konflikti raznih, predvsem gospodarskih interesov. Poskušamo ugotoviti, zakaj je ekološko usposabljanje še vedno premalo uveljavljena družbena vrednota. Vzgojno-izobraževalne zahteve po ekološkem usposabljanju, tudi če so naznačene v nacionalnih kurikulumih, so v največji meri formalne in vsebinsko neprecizno determinirane ter niso sistematično obdelane. Rezultat tega so zelo različne pedagoške prakse, iz česar izhaja sklep, da ekološko usposabljanje ni obvezno, ker ni vgrajeno v referenčni okvir ključnih kompetenc. Zato se ekološko vedenje, namesto da bi bilo utemeljeno kot eksistencialna potreba na s kurikulumom pridobljenem osebnem prepričanju, pogosteje obravnava kot represivna zakonska obveza. To so razlogi, zaradi katerih predlagamo utemeljitev ekološke kompetence in njeno vgradnjo v referenčni okvir ključnih kompetenc za vseživljenjsko izobraževanje.

ekološka eksistenca, trajnostni razvoj, vzgoja in izobraževanje, ekološke kompetence

nije evidentirano